ponedeljek, 11. april 2011

"Svojega nočemo, tujega ne damo!" ali sodobna logika kulturnega varčevanja

“Še danes iščem lepoto in se bojujem zanjo. Umetniki so bojevniki,” nekje v uvodu k predstavitvi svojega selektorskega programa zapisal Jan Fabre, ki bo na sončni strani Alp gostoval (osebno ali zgolj s svojimi deli) od 18. 3. do 24. 4. Fabre zaključi: “ko vsi iščemo lepoto, razlike izginejo.” Sklepna misel sicer velja razlikam med uveljavljenimi in manj uveljavljenimi umetniki, a sposodimo si jo lahko tudi za oznako prekoračite razlik med posameznimi profili v in okoli umentiškega ustvarjanja, ki pod zastavo “borcev za lepoto” (če si smemo dovoliti tako idealistično sugestijo), vključuje ne le umetnike, temveč tudi programske vodje, selektorje, organizatorje, producente.

O borilnih veščinah, ki naj bi jih obvladal eden izmed zahtevnejših tovrstnih borilnih poklicev – programski vodja gledališko-plesne dejavnosti Cankarjevega doma – lahko zgolj ugibamo. Diana Koloini, ki trenutno zaseda to mesto, v svoji kolumni postavlja pod vprašaj ekonomsko logiko, ki uspeh borbe meri glede na količino bojnega plena (drugače: gledalcev in medijske pozornosti) in pod vprašaj postavlja upravičenost tovrstne borbe glede na finančni vložek. “Pa zavest, da logika sedanjega časa podira še vse kaj drugega kot gostovanja gledališč iz tujine – cel kup stvari, brez katerih je življenje nevredno. In vprašanje, vztrajno, vsak dan na novo: res moramo pristati na to logiko?” (Nekateri) pisci se “borcem za lepoto” (pri čemer lepoto razumemo seveda kot oznako za umetniški presežek ob nekem kulturnem dogodku, ki seveda sam močno presega zgolj estetsko v Kantovem smislu) pridružujemo v enoglasnem vpitju: Nikakor ne! “Samoumevnost” razlogov za akutno potrebnost tujih gostovanj pri nas (“pretok informacij, potreba, da se tukajšnji ustvarjalci in gledalci soočajo s tem, kar ustvarjajo drugod, umetniška doživetja, ki so vredna sama po sebi, hkrati pa širijo prostor, da se ne bi spremenili v zaprto, vase zagledano provinco”), k čemur dodajamo finančno demokratizacijo dostopa do (mednarodne) kulture, nikakor ne zmanjšuje veljavnosti razlogov, temveč zgolj priča o načinu njihovega dojetja, ki se nudi samo po sebi. Čeprav se dojetje morda ne nudi nemudoma ob samem dogodku. Razlogi morda ne postanejo očitni, če smo pozorni zgolj na številke polnih sedežev v dvoranah ali na številke rednih medijskih objav. Svež veter ki vsake toliko prepiha našo podalpsko dolino, morda ne ustvari orkana, pa vendar ima lahko z drobnimi klicami, sugestijami in nagovori h kritičnemu dialogu, ki dolgo počivajo varno spravljeni v zavesti umetnikov, piscev in selektorjev,  učinek metuljevega efekta na Slovensko umetniško sceno (čeprav se Diana Koloini povsem upravičeno pritožuje nad pomanjkanjem zanimanja medijev in strokovne javnosti, ki s svojim diskurzom lahko pomagajo širiti refleksijo o gostujočih projektih in tako šele zares omogočati učinkovitost njihovega efekta.)

Upajmo, da bo festival Exodos  z Balkansko plesno platformo dodobra prevetril slovensko odrsko klimo, ki je zadnje čase postajala kar zadušljiva z omejitvijo na Teden slovenske drame. Ta prevetritev utegne biti celo bolj koristna “za razvoj (slovenskega) teatra, tako na teoretični kot praktični ravni”, kot podelitev državnih nagrad, ki so bolj ceremonialne ali zgolj-ekonomske vrednosti (o čemer sem pisala drugod), čeprav naj bi bilo to tisto “kar bi morale nagrade nacionalnega tipa na vseh nivojih podpirati,” kakor piše Pia Brezavšček.

Ne gre za to, da bi podcenjevali domačo produkcijo ali zmanjševali vrednost njenega razvoja in njene medijske oz .dogajalne izpostavljenosti. Nasprotno, gre mi kvečjemu za to, da pod vprašaj postavim vrednost “domačega” kot takega, kot nečesa specifičnega kar gre varovati in vrednotiti na sebi (in kako se patriotski protekcionizem dobro spaja z ekonomskim pragmatizmom, zlasti v umetnosti, je vretjeno tudi kar “samoumevno”). Vrednotenje “domačega” ima smisel zgolj, kolikor kulturnim ustvarjalcem katerekoli specifične kulturne srenje omogoča optimalne pogoje za ustvarjanje, za katere naj bo “državni interes” v kulturi zgolj krovni formalni pojem za razpiranje teh pogojev. K slednjemu pa močno pomaga prav soočenje s “tujim” ali s tem, kar katerikoli specifični kulturni srenji ni ravno najlaže dosegljivo ali najbolj prezentno. In če naj zgolj malenkost še razpotegnem dolgo kačo refleksij na temo slovenske dramatike, ki so se zvrstile v zadnjem času, tudi tu se soočenje s “tujim” pri širitvi polja razumevanja dramske pisave izkazuje za ključno – pa naj bo to v obliki prevodov in dvojezičnih izdaj slovenskih dramskih besedil, ki omogočajo njihov vstop na tuje odre, ali v obliki sodelovanja s tujimi ustvarjalci na delavnicah in različnih projektih za razvoj dramske pisave, k čemur odločilno (kot je bilo večkrat ugotavljano), prispeva umetniška skupina Preglej. 

V kolikor ne želimo torej za vse večne čase na slovenskih odrih gledati Cankarja v vseh mogočih komentiranih in z navodili pospremljenih verzijah, moramo naše odre, vadilne sobe, plesne studie itd. čimbolj na stežaj razpreti za prihod tujih vetrov; naše sodobne Cankarje pa (telesno ali duhovno, pardon, tekstovno) čimbolj pogosto razpihati v tujino. In če nam ni škoda davkoplačevalskega denarja za pošiljanje športnih reprezentanc  na pomopozna tekmovanja na drugi konec sveta, ali za odkup uvoženih formatov pogovornih in resničnostnih šovov na vseh TV kanalih, ni razloga, da bi se na umetniškem področju morali (kar se prepogosto dogaja) ubadati z  “nezadovoljstvom skrbnikov javnih sredstev.”


(Tokrat je blogala Katja Čičigoj)

Ni komentarjev:

Objava komentarja