ponedeljek, 27. junij 2011

Kultura – državni parazit ali njen vitalni organ?


»vsi tile kvazi umetniki ki se grejo razne performanse in podobne stvari, katere niti sami ne razmejo dobro, so navadni paraziti ki se pasejo na račun davkoplačevalcev. v časih krize in pomankanja, bi bilo takim brezdelnežem potrebno ukiniti sponzoriranje s strani države, denar pe preusmeriti k pomoči potrebnim, nič krivim ki so ostali brez služb..« (pointer, 2. sep. 2010. Komentar k člankuo aretaciji režiserja Janeza Janše zaradi predstave Življenje (v nastajanju) naHrvaškem, s portala MMC

Je zares možno, da se načrt rebalansa, ki ga v teh dneh kuje skrhana vlada skoraj popolnoma sklada z mnenjem tega »kazalca«, verjetno kar najbolj povprečnega volilca? S to pomembno razliko, se ve, da zaradi destimulacije kulturi brezposelni ne bodo čudežno prejeli premij na svoje račune ali pa celo novih delovnih mest.

Giorgio Agamben v svoji knjigi Homo sacer opisuje pojem »golega življenja«. Homo sacer, človek golega življenja, je po rimskem pravu človek brez političnih pravic, izpostavljen uboju brez da bi bil njegov morilec kaznovan, ne sme pa biti religiozno žrtvovan. Nasproti golemu življenju Agamben postavlja »dobro življenje« politično integriranega posameznika s pravicami in dolžnostmi, ki ni le zoe, ampak bios.

Dobro življenje si posamezniki danes zelo različno predstavljamo, zato na tem mestu nikakor ne grajam zgoraj navedenega »pointerja«, ampak kvečjemu samo političnega suverena, ki s takšnimi nepremišljenimi akti omejuje demokratično pravico skupine ljudi in jim odvzema (aktivno, torej politično) dobro življenje in jih reducira na preprosto golo življenje, homo sacra. Ni mogoče kultura danes eno redkih zatočišč pred biooblastjo?

Na tem mestu ne bom zagovarjala zlajnanih humanističnih in narodotvornih gesel o pomembnosti kulture za živost in duhovno bogatost neke državo, kljub nedavnemu okroglemu rojstnemu dnevu naše lastne. Ne gre za to. Ne dvomim, da je možno biti zadovoljen, svoboden in polnopraven državljan tudi, če ne razumeš sodobne ali pa morda moderne, če ne celo (bognedaj) klasične umetnosti. To ni kulturni elitizem. To ni umetniški snobizem. Za dobro življenje gre, ki je edino vredno človeka. Ne samo človeka, ki ima rad umetnost. Vsakega človeka. Pa ne morda zato, ker bi bil človek »kulturna žival«, da ne bo pomote. Kultura navsezadnje ni nič drugega kot človekov bolj ali manj specifičen nagon ali eden od nagonov. Tudi žival ima tako svoje golo kot svoje dobro življenje. Za slednje nam vsem gre.

Rebalans je očitno potreben. V Sloveniji denarja ni. Niti niso enormne količine denarja in stabilnost države garant za dobro kulturo. To imam priliko spremljati v manjšem nemškem mestu, kjer trenutno prebivam in kulturi ne primanjkuje sredstev, a je vseeno v veliko primerih zgolj »korektna« in »neoporečna«, ne pa morda presežna. Izjemnosti ne more proizvesti zgolj denar, lahko pa jo proizvaja želja po dobrem življenje, tistem resnično dobrem, ki mu ne gre samo za dobro vegetiranje na čvrsti materialni podstati. Zato kultura ne sme, ko nekoliko zaškripa, na enkrat postati parazit družbe. Za simbiozo gre, ne za parazitstvo. Lačna usta ne razmišljajo trezno, a tudi zgolj sit volilec ni optimalen aktiven in razmišljujoč političen člen, ki bi že težil k dobremu življenju.

Pri vprašanju rebalansa je problematično vprašanje obravnave kulture, saj bi morala sama nositi zelo nesorazmeren delež rezov celotnega gospodarstva, kar bi jo gotovo pohabilo. Ta nameravani akt očitno kaže na odnos suverena – ne toliko do kulture – ampak do najmanjšega in najbolj ranljivega člena – do posameznega človeka in njegovega golega/dobrega življenja. Za vprašanje človekovega dostojanstva gre, da v velikem slogu tudi zaključim.

Patetično ali ne,


Zato še enkrat pozivam - dajmo jih potolažit:  
http://ljudmila.org/~asociacija/peticija/

p.s. – Naslov zavaja. Kultura naj ne bo niti parazit države niti ne more biti njen vitalen organ, saj bi bilo definicijo (neke z)družbe lepše pojmovati z deluzijanskim pojmom »telo brez organov«. Kultura torej ni organ, ampak intenziteta, ki preči družbeno telo in mu, če se pravilno in sebi lastno uglasi, ponuja možnost za (da tudi zaključim z Agambenom) -  dobro življenje.

(Dobro življenje zahteva Pia)

ponedeljek, 20. junij 2011

Utopično-Poetična Drama. (kar je je še ostalo v post-utopičnem, post-dramskem, post-poetičnem času)

 
Ti: »Resno vas prosim, da mi opišete ta otok, za nas zelo nenavaden. Naj ne bo prekratko, ampak po vrsti razložite vse navezujoče se na zemljo, na reke, na mesta, na ljudi, na njihove običaje, ustavo, zakone, in, v eni besedi, vse, kar si lahko zamislite, da bi si želeli izvedeti. In lahko si predstavljate, da si želimo izvedeti vse, o čemer smo trenutno nevedni.«
(Sir Thomas More – Utopija)  

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): od dolgčasa 

**

Ti: Kaj pa kultura?
Janez Novak XIV Plemeniti: Kaj pa- kultura?
Ti: Ko blagovolili ste me razsvetliti, s skrivnostmi vaše blagorodne dežele, z zemljo, rekami, mesti, z ljudmi in nravmi, ustavo in zakoni, sprašujem vas še – kaj pa kultura? 

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): a sedaj bolj pozorno

Janez Novak XIV Plemeniti: Slišal sem že za ta podhranjeni stvor, a videl je nisem. Le starešine pripovedujejo bajke o časih, ko Narodna Svetinja so jo imenovali; mlajši vedeži pa o časih, ko iz vzvišenih poljan svetosti stopila je na tla, v veselo življenje. A ti časi so mimo. Bojda zaradi lepotnega tekmovanja je shirala, revica, da bolj bi bila povšeči našemu vodji. Tragična smrt tragične žrtve. Kako lepo, kako katartično. Oh oh. 

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): in se baše z bomboni. Ni ji treba več paziti na linijo, mrtvih nihče ne gleda (četudi nekateri menijo, da jih slišijo). 

Ti: Saj res,kaj pa Narodne Svetinje? Ali le tem je dano obstati, ako ni Kulturi se dano pobrati? Ali ste Post-narod Post-svetega, z državnim malikom v Profanost odetega?
Janez Novak XIV Plemeniti: Blasfemija! Kar kot sveto rodi se, sveto ostane. V pred ali post-kulturnem času.
Ti: In kdo so vaši svetniki?
Janez Novak XIV Plemeniti: Kdo le – športniki! Več spektakla z manj razlage. 

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): teče po nogometnem igrišču do samoizčrpanja gor in dol gor in dol gor in dol… od leve proti desni od leve proti desni od leve proti desni daslučajnonebivnapačnismeritekla… 

Ti: Kaj pa Lepota? Sublimnost in Krasota?
Janez Novak XIV Plemeniti: Poznamo jih, poznamo. Saj vendar najlepšega predsednika imamo!

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): umetni prsi ji eksplodirata (da capo a coda, ad infinitum) 

Ti: Kaj pa kritiki? Za te skrbite?
Janez Novak XIV Plemeniti: Ah, iztrebili smo vse te parazite.
Ti: Kako le?
Janez Novak XIV Plemeniti: Kako? Požgeš vse knjige in vsem knjižnim moljem – gorje!
Ti: In rezultat? Tiranija javnega mnenja?
Janez Novak XIV Plemeniti: Ne, temu mi pravimo – reklamacija ozemlja! 

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): s titovko na glavi kleše svoj spomenik: »padlim v državljanski vojni« 

Ti: Kaj pa nevladniki? Jih dovolite?
Janez Novak XIV Plemeniti: Te smo davno tega pregnali med kulturne mite. 

Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): stoji sredi odra in ne ve kaj bi sama s seboj
Tim Etchels na režiserskem stolčku, s sončnimi očali in gramofonom: »Daj no daj, zmigaj se, no! Na pamet bi morala vedet, kaj pride v tem prizoru! Kot vedno in že tolikokrat - improviziraj!"

 Ti: Kaj pa državne proslave? Kdo poje vam pesmi slave? Kdo pleše za malo zabave? Kdo plete verze sanjave?
Janez Novak XIV Plemeniti: Za vse to poskrbi naš post-kulturni fenomen: Jamski človek!

Zbor 5moških.com: »Bravo stari!«
Zbor 5žensk.com: «Če si mačo pravi…«
Zborček 5fantkov.si: joče.


Kultura, večnih hlapcev večna dekla (umira): ne več. Odigrala je svojo vlogo… Poklon.
Masovno 2-milijonsko Občinstvo: meče gnila jajca.
Kultura: poklon.
Masovno 2-milijonsko Občinstvo: meče gnila jajca.
Kultura: poklon.
Masovno 2-milijonsko Občinstvo:  meče gnila jajca.
Kultura: Poklon. Si speče palačinke. Na dan podelitve Grumove nagrade. A ker mora sama hirati, jih pokloni Tebi. Reci hvala.    


PS: Če vam vam ta scenarij ni všeč, kliknite na:    http://ljudmila.org/~asociacija/peticija/



(Zaenkrat še živa: Katja Čičigoj, Sigledal)

ponedeljek, 13. junij 2011

IN Manifesto (prosto po F.Nietzscheju in I. Rainer)


O smiselnosti pisanja dramskih (shizo)analiz  

Ne izključni obravnavi slovenskih tekstov slovenskih avtorjev izključno zaradi njihovega slovenskega pedigreja. Mi nismo TSD (Teden slovenske drame).
Ja kvaliteti, ja intenziteti.  
Ne pisavi izključno po naročilu in brez vsake notranje nuje. Niso analize pri nas naročene, analize same zahtevajo analizo.  "Samo da se piše. Iz sebe, za sebe… » (Samo P. Strelec)
Ja dramatiki, ki se samoanalizira. Ja teoriji, ki je dramatična. Ja teoraksi!
Ne ustavljamo se ob že prežvečenih, ob že razposlanih, ob že igranih, ob že prodanih. Za to nimamo želodca, niti honorarja.
Ja malim, a velikim. Ja deleuzijanski manjšinski literaturi. Ja izumljanju jezika.
Ne povzdigovanju naključno pobranega. Ne arbitrarnosti. Ne samo da je.
Ja inovaciji. Ja restavraciji.
Ne stagnaciji.
Ja sovpadanju nasprotij. Mlademu in staremu. Kladivu in nakovalu.
Ne korektnosti in ovinkom in leporečenju.
Ja neustaljenim formam. Ja ustaljenim formam. Samo nobenega ne, prosim.
Ne šolskosti in pravilom in ravnilom in omejitvam diskurza.
Ja s Foucaultom.
Ne analitičnosti in simplifikaciji.
Ja shizoanalizi. Ja kompleksifikaciji: »k procesualnemu  bogatenju, h konsistenci njenih virtualnih linij bifurkacije in diferenciacije, na kratko: k (lastni) ontološki heterogenosti.« (Deleuze: Citirano in prevedeno po: Guattari, Felix: Chaosmosis,1995. Glej tudi to.)
Ne oponiranju. Ne šikaniranju. Ne blefiranju.
Ja argumentiranju.
Ne sodbi. Ne vojni. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne.
Ja boju.
Ne?
Ja.
 (Ne-do-)končna bilanca: NE: 28x   JA: 28X. Neodločeno.
Torej ja IN ne. Torej IN kladivo IN poezija. Torej celo IN kladivo IN vlak IN poezija. IN tako dalje...

(Blogala PiJA)

ponedeljek, 6. junij 2011

Domača naloga

Vaja v »teoraksi«- narek ali samoinetrvju ali patchwork ali copy-paste ali eklektična zmes sorodno heretskih »teoraških« žanrov

Kdo piše?

»Ta ponotivetv, ali bolje, iterabilnost, tako postane ne-kraj subverzije, možnost ponovnega utelešenja subjektivacijskih norm, ki lahko iztiri njihovo normativnost.« (Judith Butler)

(Če se je slučajno kdo spraševal, zakaj in čemu je ta zapis »teoraksa« večno anonimne mladostno-naivno-dekliške »e-oponentke.«)

**

Kako se imenuje?

»Bi slamnati mož še vedno dišal po slami, če se ne bi tako imenoval?« (Pia Brezavšček)

Že tolikokrat omenjene besedilne prakse bojo živele dalje, pa naj jih imenujemo dramske, post-dramske, pred-dramske, arhaične, ludistične, post-ludistične ali post-postistične. In naša kladiva bojo še vedno udarjala, pa naj jih imenujejo teoraksa ali e-oponentstvo. Ime je zgolj konvencionalen, torej poljubni znak, orodje, ki olajša komunikacijo s tem, ko pokaže na nek pojav. Ime postane stvar šele ob specifični rabi, ko poimenovanje postane (performativo) dejanje: bodisi subverzivno privzetje z variacijo ali hegemonična nalepka Vednosti/Oblasti. Ideološka operacija esencializma, ki prikriva radikalno historičnost vsakega imena in vsake pozicije-tudi in predvsem svoje lastne.

**

Kdaj piše?

»Za moderno naravnanost je visoka vrednost sedanjosti neločljiva od pripravljenosti zamisliti si jo drugačno, kot je, in spremeniti jo ne z njenim uničenjem, ampak s tem da jo zajame v tem, kar je.« (Michel Foucault)

Težave zaradi poimenovanja je imel tudi zgoraj omenjeni in citirani sogovornik. Čeprav so mu na vse pretege podtikali oznake (»ideološke operacije«) postmodernizma in poststrukturalizma, je sam v programskem spisu Kaj je razsvetljenstvo? svojo diskurzivno prakso karakteriziral kot nadaljevanje Kantove (in torej razsvetljenske, moderne) kritične misli- nadaljevanje ki je seveda ponovitev s (subverzivno) variacijo: »Kar nas povezuje z Razsvetljenstvom ni zvestoba doktrini ampak nenehna reaktivacija neke naravnanosti – to je, filozofskega etosa, ki bi ga lahko opisali kot nenehno kritiko lastne zgodovinske epohe.« Nasprotno pa nekateri prpisujejo naravnanost »ki noče biti ne prej ne potem, ampak izključno samo zdaj« postdramski in postmoderni »teoraksi«, ki je bojda »ne zanima zgodovinski pogled, ampak le »formalno-vsebinski« in leži »na predpostavki o koncu zgodovine in velikih zgodb.«

**

Kje piše?

Na spolzkem »terenu vedrine« (Pia Brezavšček)

Sodobna post-postiščina gledališka besedilna teoraksa in njen manj gledališki refleksivni pol s katero jo zlepljajo, se namreč (v duhu moderne in razsvetljenstva po Foucaultu) vselej resda radikalno postavi v svoj tukaj in zdaj- a to še zdaleč ne pomeni, da »je ne zanima zgodovinski pogled.« Šele z vidika zgodovinskega pogleda, ki razkrije zgodovinsko situiranost vsakršne diskurzivne prakse (in tudi zgodovinsko situiranost pretenzije po Univerzalnosti, Večnosti), se sedanjost razkrije za posebno vreden teren obravnave. A to vrednost ne črpa iz predpostavke o »koncu zgodovine,« temveč prav iz zavedanja o njenem nadaljevanju in o nujnosti aktivnega delovanja- za in na njeno nadaljevanje: »nedefinirano delo svobode,« »zgodovinsko-praktični test meja, ki jih lahko prekoračimo.« In meje, ki jih moramo prekoračiti niso velike zgodbe, temveč Velike Zgodbe: Večna Umetnost, Narodne Svetinje, Moralni Ideali in Univerzalne Vrednote. In tudi Dramska Poezija.

**

Kako piše?

»>PeteR

Saj je vseeno. Z desnico, z levico,… samo da se piše. Iz sebe, za sebe… »
(Samo P. Strelec)

Tudi velike zgodbe se piše iz sebe, za sebe… tudi večno umetnost, narodne svetinje, moralne ideale in univerzalne vrednote. In dramsko poezijo. Dokler je gledališče še tudi igra-lišče, lahko na njem stojita tako vlak kot poezija, dve igrali, ali kladivi za razbijanje starih tabel in kovanje prihodnosti.

**

Komu piše?


»Jo Primesch

Oh! Mu izpuli kuli iz levice in mu ga vtakne v desnico.
Pisati je treba z desnico. Z desnico!« (Samo P. Strelec)

Dokler vsa orodja ostajajo v domeni otroške (in ne otročje!) igrivosti, poteka nemoteno kovanje prihodnosti. A ta je bolj spolzka kot vedrina sama- izmakne se nemudoma, ko poezija zraste v Poezijo in z globokodonečimi verzi ustavi vlak in utiša druga kladiva. Ko privatizira igrišče in iz njega naredi privatno učilišče. In začne udrihati s profesorsko palico.

»Jo Primesch

Mu počasi vodi desnico. Po papirju rastejo veliiiike in okorne črke.
Takole, a vvvviiii diš. Saaaaj greeeeeee…« (Samo P. Strelec)

**

PS- Kaj pri-piše?

Tema ponavljanja seveda ne zadeva tega zapisa zgolj v posameznih motivih, temveč tudi kot celoto. Kak učitelj bi utegnil povprašati, ali je res potrebno preliti toliko električnega toka za še en zapis na staro temo. Zakaj je pomembno pisati (naprej)? Zato, ker je »zadnja beseda« prav tako ideološka operacija. Zato naj se »(post)simpozij« v »teoraksi« nadaljuje!

»PeteR

Skoraj ne morem drugače, kot pisati, pisati, pisati.« (Samo P. Strelec- ponovitev je tokrat brez performativne variacije)


(Tokrat ni mogla ne pisat Katja Čičigoj)