Ko so tudi "ponaredki" vredni

Rok Vevar v svoji januarski kolumni Teater Brut presenečeno ugotavlja, da zakonodaja o avtorskih pravicah v večini evropskih držav koreografov in plesalcev sodobnega plesa sploh ne ščiti. Po njegovem razlog tiči v tem, da je ta plesna praksa brez svoje zgodovine in se nanaša le na naučeno. Čeprav nisem strokovnjak za ples, se kar moram strinjati z Vevarjem, da se verjetno prav zato v zadnjih desetih letih sodobni ples tako intenzivno ukvarja s svojo lastno preteklostjo, kar je opaziti tudi v nastajanju številnih rekonstrukcij osrednjih plesnih del prejšnjega stoletja. Te so lahko prava paša za oči in ostale čute, še posebno za nas, ki si jih nismo in jih tudi ne bomo nikoli ugledali v živo.

Vse se je začelo pred 12 leti, ko je francoski koreograf Jérôme Bel našel to luknjo v francoski in nemški zakonodaji. Tako je v svoji Zadnji predstavi (Le dernier spectacle) - ogledali smo si jo lahko pred desetimi leti na zagrebškem Tednu sodobnega plesa -, brez kakršnih pomislekov uporabil koreografijo nemške koreografinje Susanne Linke. To tudi pojasni v videu, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi:

http://www.youtube.com/watch?v=DzEVZYhtpoM

Tudi ena njegovih zadnjih koreografij Cédric Andrieux (2009), vizualna avtobiografija mladega Cédrica Andrieuxa, je zgrajena na rekonstrukcijah zgodovinskih plesnih predstav. Andrieux v njej odpleše svoje prve plesne treninge v Franciji, nadaljuje z nastopi v Merce Cunningham Dance Company ter lyonski Operi in baletu. Predstava vsebuje odlomke nepozabnih Newark Trishe Brown, Biped, Suite for 5 Mercea Cunninghama, Nuit fragile Philippa Tréheta in The show must go on Jérôma Bela.

Povezava: http://www.youtube.com/watch?v=-HhwVPU8PLc 

Rekonstrukcije, ki bi jih lahko uvrstili pod »must see«, so tudi rekonstrukcije solov Loie Fuller v izvedbi newyorške plesalke in koreografinje Jody Sperling. Fullerjeva je legendarna ameriška plesalka, med drugim naj bi bila tudi prva, ki je v Evropo prinesla kačje plese, plese ognja in tudi danes tako popularnega orientalskega plesa tančic. Eno od rekonstrukcij si lahko ogledate na tule:

http://www.youtube.com/watch?v=5mQu9XHUgbw

Lansko leto se je s predstavo 50 Years of Dance francoski koreograf Boris Charmatz poklonil velikemu ameriškemu koreografu in plesalcu Merceu Cunninghamu. Charmatz je izhajal iz knjige Merce Cunningham, un demi-siècle de danse, Cunninghamove koreografske postopke pa prilagodil svojemu pogledu na to pomembno obdobje. Koliko Mercea in koliko Borisa je na odru, si lahko ogledate v videu:      

http://www.youtube.com/watch?v=JCcztA1vPxI

Rekonstrukcij so se lotili tudi nekateri naši koreografi in plesalci. Izhodišče predstave Fake it! Janeza Janše (oz. Emila Hrvatina), so predstave sodobnega plesa, ki jih Slovenija ni nikoli videla. Pod geslom »Če si ne moremo privoščiti originale, plešimo ponaredke« je nastal kolaž rekonstruiranih oziroma ponarejenih del nekaterih ključnih koreografov druge polovice 20. stoletja (Pina Bausch, Trisha Brown, Tatsumi Hijikata, Steve Paxton in William Forsythe), ki opominjajo na to, da lahko tudi ples postane podoben ponaredkom na črnem trgu izdelkov.

http://www.youtube.com/watch?v=8B5SBGYiwnE  (avtorica videa: Urška Boljkovac)

Eden od plesalcev v predstavi Fake it! je tudi Jurija Konjar, ki je preučeval Steva Paxtona, izumitelja kontaktne improvizacije. Lansko leto se je Konjar lotil še njegovega dela Goldberg Variations. Več o Paxtonovem pogledu na Goldbergove variacije si lahko pogledate tu:

http://www.youtube.com/watch?v=-8iTMMKtwYQ

Konjarjevo predstavo pa na povezavi:

http://vimeo.com/16361883

Sigledal, Kaja Cencelj

Gledališče ni peskovnik

V večmesečnem dopisovanju mlade dramatičarke Simone Hamer z režiserjem Janezom Pipanom, ki je bil kot intervju s pomenljivim naslovom »Gledališče namreč ni čista umetnost. Brez okužbe z realnostjo je nič, ga ni.« objavljen na spletnem portalu Sigledal, režiser na vprašanje, zakaj mladi režiserji (še posebno tisti, ki niso študirali na AGRFT) nimajo velikih možnosti za ustvarjanje v gledališču, odgovarja, da:
Gledališče ni peskovnik, v katerem bi za zabavo delali potičke in »ustvarjali« takšne in drugačne gradove iz peska. Še več: gledališče sploh ni prostor igre in ustvarjanja! Gledališče je, kot nekje pravi Arthur Miller, zelo resna zadeva, a very serious business; tam se vendar odloča o človekovi usodi. Naj se sliši še tako grobo, toda gledališče ne da neposvečenemu prav nobene priložnosti; pri tem se ne meni ne za diplome, ne subvencije in ne za mladost.
Pipan gledališko uprizoritev ne razume kot igro ali igračkanje, temveč kot nekakšen most do realnosti, ki ga na poseben način sodoloča tudi tisti, ki mu je uprizoritev namenjena. Zato že analizo dramskega teksta vedno spremlja refleksija konteksta, časa, družbenih razmerij, kulturnega okolja, kolektivnega nezavednega itd. Gledališče je po njegovem vedno povezano z realnostjo, središčna točka javnega prostora in zato zanj tudi ni zgolj umetnost.
Ker pa je, kot pojasni v dopisovanju, že od nekdaj nepoboljšljiv dvomljivec in zaprisežen ateist, ne verjame v moč gledališča, ker se zaveda njegove temeljne nemoči. Neprodornost današnjega gledališča pripisuje njegovemu narcističnemu zadovoljstvu samim s sabo. Poleg tega je ostalo brez svojega kritičnega ogledala in večstoletnega zaveznika, saj nagovarja tiste, ki morajo biti tiho in nimajo besede.
Pa vendar je vidi svetlo točko v tem, da gledališče sploh še obstaja, četudi je že močno omejeno v svojem delovanju in poslanstvu. Zaradi nekaterih pripetljajev v zadnjih mesecih, ki so enako omejili režiserjevo delo, se Pipan, kot pravi sam, že počuti kot zadnja smet, kot nič in nihče ter tako zaključuje dopisovanje z še kako aktualnim vprašanjem Slavoja Žižka: Kako biti nihče?, ki se mu zdi tudi najboljši odgovor na postavljena vprašanja. - (Za Sigledal je blogala Kaja Cencelj)