ponedeljek, 10. januar 2011

Gledališče ni peskovnik

V večmesečnem dopisovanju mlade dramatičarke Simone Hamer z režiserjem Janezom Pipanom, ki je bil kot intervju s pomenljivim naslovom »Gledališče namreč ni čista umetnost. Brez okužbe z realnostjo je nič, ga ni.« objavljen na spletnem portalu Sigledal, režiser na vprašanje, zakaj mladi režiserji (še posebno tisti, ki niso študirali na AGRFT) nimajo velikih možnosti za ustvarjanje v gledališču, odgovarja, da:
Gledališče ni peskovnik, v katerem bi za zabavo delali potičke in »ustvarjali« takšne in drugačne gradove iz peska. Še več: gledališče sploh ni prostor igre in ustvarjanja! Gledališče je, kot nekje pravi Arthur Miller, zelo resna zadeva, a very serious business; tam se vendar odloča o človekovi usodi. Naj se sliši še tako grobo, toda gledališče ne da neposvečenemu prav nobene priložnosti; pri tem se ne meni ne za diplome, ne subvencije in ne za mladost.
Pipan gledališko uprizoritev ne razume kot igro ali igračkanje, temveč kot nekakšen most do realnosti, ki ga na poseben način sodoloča tudi tisti, ki mu je uprizoritev namenjena. Zato že analizo dramskega teksta vedno spremlja refleksija konteksta, časa, družbenih razmerij, kulturnega okolja, kolektivnega nezavednega itd. Gledališče je po njegovem vedno povezano z realnostjo, središčna točka javnega prostora in zato zanj tudi ni zgolj umetnost.
Ker pa je, kot pojasni v dopisovanju, že od nekdaj nepoboljšljiv dvomljivec in zaprisežen ateist, ne verjame v moč gledališča, ker se zaveda njegove temeljne nemoči. Neprodornost današnjega gledališča pripisuje njegovemu narcističnemu zadovoljstvu samim s sabo. Poleg tega je ostalo brez svojega kritičnega ogledala in večstoletnega zaveznika, saj nagovarja tiste, ki morajo biti tiho in nimajo besede.
Pa vendar je vidi svetlo točko v tem, da gledališče sploh še obstaja, četudi je že močno omejeno v svojem delovanju in poslanstvu. Zaradi nekaterih pripetljajev v zadnjih mesecih, ki so enako omejili režiserjevo delo, se Pipan, kot pravi sam, že počuti kot zadnja smet, kot nič in nihče ter tako zaključuje dopisovanje z še kako aktualnim vprašanjem Slavoja Žižka: Kako biti nihče?, ki se mu zdi tudi najboljši odgovor na postavljena vprašanja. - (Za Sigledal je blogala Kaja Cencelj)

Ni komentarjev:

Objava komentarja