Rok Vevar v svoji januarski kolumni Teater Brut presenečeno ugotavlja, da zakonodaja o avtorskih pravicah v večini evropskih držav koreografov in plesalcev sodobnega plesa sploh ne ščiti. Po njegovem razlog tiči v tem, da je ta plesna praksa brez svoje zgodovine in se nanaša le na naučeno. Čeprav nisem strokovnjak za ples, se kar moram strinjati z Vevarjem, da se verjetno prav zato v zadnjih desetih letih sodobni ples tako intenzivno ukvarja s svojo lastno preteklostjo, kar je opaziti tudi v nastajanju številnih rekonstrukcij osrednjih plesnih del prejšnjega stoletja. Te so lahko prava paša za oči in ostale čute, še posebno za nas, ki si jih nismo in jih tudi ne bomo nikoli ugledali v živo.
Vse se je začelo pred 12 leti, ko je francoski koreograf Jérôme Bel našel to luknjo v francoski in nemški zakonodaji. Tako je v svoji Zadnji predstavi (Le dernier spectacle) - ogledali smo si jo lahko pred desetimi leti na zagrebškem Tednu sodobnega plesa -, brez kakršnih pomislekov uporabil koreografijo nemške koreografinje Susanne Linke. To tudi pojasni v videu, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi:
http://www.youtube.com/watch?v=DzEVZYhtpoM
http://www.youtube.com/watch?v=DzEVZYhtpoM
Tudi ena njegovih zadnjih koreografij Cédric Andrieux (2009), vizualna avtobiografija mladega Cédrica Andrieuxa, je zgrajena na rekonstrukcijah zgodovinskih plesnih predstav. Andrieux v njej odpleše svoje prve plesne treninge v Franciji, nadaljuje z nastopi v Merce Cunningham Dance Company ter lyonski Operi in baletu. Predstava vsebuje odlomke nepozabnih Newark Trishe Brown, Biped, Suite for 5 Mercea Cunninghama, Nuit fragile Philippa Tréheta in The show must go on Jérôma Bela.
Rekonstrukcije, ki bi jih lahko uvrstili pod »must see«, so tudi rekonstrukcije solov Loie Fuller v izvedbi newyorške plesalke in koreografinje Jody Sperling. Fullerjeva je legendarna ameriška plesalka, med drugim naj bi bila tudi prva, ki je v Evropo prinesla kačje plese, plese ognja in tudi danes tako popularnega orientalskega plesa tančic. Eno od rekonstrukcij si lahko ogledate na tule:
Lansko leto se je s predstavo 50 Years of Dance francoski koreograf Boris Charmatz poklonil velikemu ameriškemu koreografu in plesalcu Merceu Cunninghamu. Charmatz je izhajal iz knjige Merce Cunningham, un demi-siècle de danse, Cunninghamove koreografske postopke pa prilagodil svojemu pogledu na to pomembno obdobje. Koliko Mercea in koliko Borisa je na odru, si lahko ogledate v videu:
Rekonstrukcij so se lotili tudi nekateri naši koreografi in plesalci. Izhodišče predstave Fake it! Janeza Janše (oz. Emila Hrvatina), so predstave sodobnega plesa, ki jih Slovenija ni nikoli videla. Pod geslom »Če si ne moremo privoščiti originale, plešimo ponaredke« je nastal kolaž rekonstruiranih oziroma ponarejenih del nekaterih ključnih koreografov druge polovice 20. stoletja (Pina Bausch, Trisha Brown, Tatsumi Hijikata, Steve Paxton in William Forsythe), ki opominjajo na to, da lahko tudi ples postane podoben ponaredkom na črnem trgu izdelkov.
http://www.youtube.com/watch?v=8B5SBGYiwnE (avtorica videa: Urška Boljkovac)
Eden od plesalcev v predstavi Fake it! je tudi Jurija Konjar, ki je preučeval Steva Paxtona, izumitelja kontaktne improvizacije. Lansko leto se je Konjar lotil še njegovega dela Goldberg Variations. Več o Paxtonovem pogledu na Goldbergove variacije si lahko pogledate tu:
Konjarjevo predstavo pa na povezavi:
Sigledal, Kaja Cencelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar