torek, 22. marec 2011

Dragi Slavko Grum,

pišem ti v globokem gnevu. Ker veš, da globoko cenim tvoje delo, razumi, da sem te morala zmotiti - kjerkoli že si. Dogodki ob letošnjih nominacijah za nagrado, ki se podeljuje pod tvojim imenom, so me prignali do tega. Moje pismo zadeva predvsem nominirano dramo Stop Iva Svetine, rojenega l. 1948, leto preden si odšel ti. V svoji dramski pesnitvi obravnava življenje pesnika Hölderlina – vizionarja iz obdobja nemške romantike, tega času neprimernega misleca in poeta, ki je imel tako veliko vpliv tako na Nietzscheja, kot (poznega) Heideggerja in tudi mnoge druge pesnike in filozofe. S Heglom in Schellingom, velikanoma nemške klasične filozofije, si je med študijem celo delil sobo in najbrž tudi marsikatere misli. Kot veš, je kasneje Hölderlin zblaznel in je več kot trideset zadnjih let svojega življenja preživel v stolpu. Pišem ti seveda  tudi zato - ker nisi le izreden dramatik, ampak tudi zdravnik-psihiater, šolan pri samem Freudu in z delovnimi izkušnjami v psihiatrični ustanovi. Hölderlinova biografija z vsemi simptomi in razvojem patologije je zares zanimiva – vredna dramatizacije, kajne? Svetina se te tematike loti v skladu z vsemi principi raziskovalnega pristopa v literaturi – vsi podatki in osebe so resnični. Njihova literarna interpretacija pa nikakor ni nevtralna. Hölderlinovo biografijo Svetina piše v verzu, kar celotnemu podjetju doda patos, ki ga ta žanr težko prenaša, saj gre za osebe iz mesa in kosti, ne pa literarne »romantične duše«. Hkrati pa ta slog povzdiguje tudi pisca drame kar ob bok velikemu pesniku vsaj s tem, da si da dovoljenje polagati novo skovane verze v njegova usta. Tudi ostale osebe, četudi so največji nasprotniki poezije, kot na primer bankir Jakob Gontard, ovije meglica privzdignjenih verzov. Svetina je sicer po bralni uprizoritvi v CD povedal, da je jezik v njegovi drami samo približek poeziji Hölderlina, a meni se poraja vprašanje, zakaj sploh poseči po takem formalnem sredstvu, ki za obravnavo tematike po mojem mnenju ne bi bil potreben in lahko celo moti. Formalna postavitev drame o poetu v še dodaten poetičen besedni ustroj se mi zdi nepotrebno podvajanje, ki lahko celo zelo hitro preide v patetiko. Kaj pa ti misliš o tem? Po mojem mnenju je pomembneje iskati komunikativnejše forme, ki naj pritičejo tako vsebini kot prejemniku. Naslednja stvar, ki me je zbodla, je redukcija osebe tega pesnika na neuspelo ljubezensko zvezo in na nerazumljenost v njegovi božanski pesniški navdahnjenosti. Kako romantično? Resda lahko tega  pesnika umestimo v to kulturno-zgodovinsko epoho, ki slavi umetniškega genija, se opaja nad vzvišenostjo ljubezni, se zateka v mitologijo in je že po sebi razklana med idealom in stvarnostjo. Skrbi me samo, da je gesta zvajati (tako kompleksno) realno osebo zgolj na splošna (literarno-teoretična) določila obdobja, najmanj redukcionistično. Po mojem mnenju v tistem trenutku, ko se Hölderlinovo patologijo bere zgolj kot posledico neuslišane ljubezni in zamenjave notranjega pesniškega življenja z realnostjo, postane njegova oseba že romantična karikatura. Seveda je »norost«, to boš ti najbolje vedel, vedno neka zamenjava stvarnosti za neko samo nam lastno realnost. Verjetno se boš strinjal z mano, saj Freuda poznaš bolje od mene, da je norost stvar stopnje, ne pa nekega kvalitativnega preskoka. Vsi smo (vsaj potencialno) nori, saj nas določajo podzavestne strukture, ki lahko izbruhnejo tudi patološko. Oris podzavesti Hölderlina v drami je zato po mojem mnenju reduciran na že preveč karikirane ojdipsko-Cankarjanske obrazce navezanosti na mater, prepleteno s patogenim dejavnikom nesojene ljubezni kot udarcem že tako »krhki« pesniški duši. To po mojem mnenju še ne razvozla uganke njegove norosti. Tudi Nietzsche (saj ga poznaš?) in Artaud (tvoj sodobnik, si slišal zanj?) sta bila diagnosticirana kot mentalno bolna, nora, njune ideje pa so prav nenavadno podobne Hoelderlinu. Ta je bil celo Nietzschejev najljubši pesnik. Seveda ne mislim, da je mentalna bolezen povezana z veličino njihovega dela. Vsaj ne neposredno. Po mojem mnenju so relevantna dela lahko napisali samo v obdobjih prisebnosti. Sigurno pa so jih izbruhi patološkega odpeljali naproti večji intenziteti. Morda so pisali celo bolje zaradi norosti, nikakor pa ne iz norosti. Svetina se tu morda celo strinja z mano, a preveč stavi na njihovega genija, navdihnjenost, kar je danes stežka aktualna ideja. Teh »resnic« niso prejemali v trenutkih »božje« navdahnjenosti oziroma norosti, ampak gre za plod veličine idej teh oseb, ki jo je bilo težko nositi, kar je lahko pomagalo pri izbruhu bolezni. Vse te persone so bile v svojih idejah času neprimerne (Glej Nietzscehejeve spise Času neprimerna premišljevanja), in kot take so prinesle veličino, zasuke v mišljenju, prave revolucije. Njihove ideje so bile pred časom, napovedovale so drugo ero. To je diametralno nasprotno Heglovi ideji razvoja duha, pri kateri lahko govorimo samo o stvareh, za katere je čas že pripravljen in ki jih že kaže, saj smo samo sinovi svojega časa. Svetinovo podjetje je v svoji misiji tudi nesodobno, a je namesto v prihodnost ali sedanjost zazrto v preteklost. Resda je za to podal opravičilo, saj je javno povedal, da živi še v neki drugi dobi, a to ne sme biti izgovor. Ideje iz romana poveličujejo že zdavnaj presežene romantične ideale lepe duše pesniškega genija. V tem je ravno sam še romantičen. Za sodobnega »Hölderlina« bi bila še ready-made drama (moral si slišat za Duscampov pisoar...) zastarela forma . Je danes res še možno govoriti o nerazumljenosti umetnika na njegovi samotni vzvišeni poti, v iskanju resnice? Nauk Stolpa promovira ravno to idejo, da umetnost vse premaga (zapis v zgovoino), čeprav je tragična figura Holderlina ni mogla sama nositi (norost). Še v tvoji sodobnosti bi bilo govoriti o geniju in poslanstvu umetnosti kot nosilki resnice in lepoti skoraj perverzno. Spremljaš morda, koliko se je celo že od takrat spremenilo? Da ne govorim o tem, kako so ženski liki ponovno zgolj lepe muze, ljubice ali matere. Oris duha časa ali projekcija lastnega videnja sodobnosti? Dragi Slavko. Se ti zdi, da pretiravam? A ko berem tvoje drame, me preseneti izpiljena groteska, še pred Beckettom! Ti si zares bil sodoben svoji sodobnosti, v nekaterih vidikih celo času (in predvsem kraju) neprimeren. Dobra dramatika po mojem mnenju ne izničuje oziranja na preteklost, vključevanja biografij realnih ljudi, mitoloških oseb, celo predelovanje motivov drugih avtorjev (Odlični primeri Hainer Müller itd.), mora pa biti v formi in vsebinskih podčrtavah času vsaj primerna. Da ne govorim o opisih psihiatrične obravnave pri Svetini, kjer je po mojem mnjenju vse preveč pogovarjanja o bolezni pred bolnikom in z bolnikom (najbrž zato, da se gledalcu oriše situacija). Ne vem, veš morda ti kaj več iz svojega študija o psihiatrični obravnavi v devetnajstem stoletju? Če se ne motim, je pogovor vse bolj kasnejša praksa (z in po Freudu) in bi tu oris akcij popolnoma zadostoval (tudi na račun skrajšave precejšnje dolžine drame). Ne vem kaj meniš ti, a po mojem mnenju tudi literatura (in dramatika), ki izhaja iz dejtev, ne sme postati preveč »dokumentaristična«, če želi ohraniti literarno vrednost. Razen seveda, če s formo dokumentarizma še podčrta določeno poanto. A to je že povsem druga zgodba, o kateri se lahko pogovoriva kdaj drugič. Če pa je forma že dokumentaristična, naj ne petendira po objektivnosti. Jaz si življenja Hölderlina ne bi upala tako in na tak način zakoličiti, četudi v imenu fikcijkse literature. Sicer pa oprosti, da te tako gnjavim. Ne bom samo jamrala. Na natečaj za tvojo nagrado je letos prispela še ena samodeklarirana »dramska pesnitev«, ki pa je vse kaj drugega. Gre za delo PeteReSSmana Ljubljana – Gospa Sveta ali Vozi nas vlak v daljave, podnaslovljeno s Popotovanje Slovenske Maternice iz prestolnice na Gosposvetsko polje. Po mojem mnenju je to delo, ki se dosti manj trudi biti »umetnost v smislu lepega«, a je tudi zato po mojem mnenju delo s presežno oznako. Tako dobro napisane, iskrive, inteligentne, sodobne, raznih referenc iz realnega življenja in zgodovine gledališča vsebujoče in še mnogo drugih pridevnikov polne drame že dolgo nisem brala. Si jo mogoče prebral? Najbrž ne, saj ni bila nominirana. Morda  bi bila tudi še zate preveč sodobna, saj najbrž nisi seznanjen z postmodernizmom itd. Ampak vseeno ne dvomim, da bi se strinjal, da v sodobnosti za sodobnost pač gre. Če ne celo za prihodnost?

Piši mi kaj, zelo bom vesela tvojega mnenja. In ne zameri mi, da sem te zbujala, a časi so taki, da se ne sme preveč trdo spati, saj gre lahko medtem marsikaj narobe.

Iskreno tvoja,
Pia Brezavšček
Ljubljana 22. Sušca, ANNO DOMINI 2011

Ni komentarjev:

Objava komentarja