ponedeljek, 7. marec 2011

Moderni ples! ali Kako se je uresničila neka želja

Namesto uvoda - formula: (sodobni ples - konceptualnost) +/- (balet + tehnika) = moderni ples!

Ob nedavnem ogledu predstave Odtisi v Cankarjevem domu se mi je končno posvetilo. Marsikaj, česar prej pri (ne)razmerju do sodobnega plesa pri nekaterih ljudeh nisem razumela, mi je postalo precej bolj jasno. Slovenija pred skupino Kjara's Dance Project praktično ni imela ansambla za moderni ples, kar je morda ravno tisto, kar si je del slovenske plesne publike tako zelo želel. Pa ne le to, ansambel je končno ponudil možnost zaposlitve mladim plesalkam (predvsem tistim z baletno izobrazbo), ki se pri nas ne morejo udejstvovati nikjer drugje, razen v baletnem ansamblu, ki mimogrede niti ne sprejema vsako leto novih plesalcev. 

Gledalci so bili navdušeni. Stoječe ovacije v slovenskem gledališčkem prostoru pač ne doživimo vsak dan, zato je to priložnost, da malo preučimo razloge zanjo. Okostenelost tehnike in neodzivnost na aktualno družbeno problematiko je tista, ki je odvračala od baleta, medtem ko je sodobni ples ponujal vse več konceptualnega in vse manj tradicionalno plesnega, kar očitno ni zadostilo vsem pričakovanjem plesnih ljubiteljev. Očitno je bila torej potrebna neka srednja pot. Nekaj bolj sodobnega kot balet, ampak nekaj manj sodobnega kot sodobni ples, ki je očitno, če si sposodimo Nietzscheja, času neprimeren (kar pa je, vsaj v njegovem smislu, nekaj absolutno pozitivnega).   

Razčistimo najprej s pojmi. Moderni ples seveda ni »recimo hip-hop, breakdance pa kakšna disco varianta« kakor je v intervjuju Irine Lešnik domneval študent fizike, podobno pa tudi  študentka medijskih študij, prav tako pa je težko reči, da imajo moderni plesi zgolj povečano vlogo zabavanja ljudi, kakor je domnevala slednja. Moderni ples se je razvil kot odziv na klasični balet, združujeta ju isti francoski vokabular za pozicije, korake in skoke, pri čemer pa je moderni ples seveda bolj svoboden, kar pomeni, da lahko odstopa od rigidnih kodiranih korakov ter pozicij rok in nog, značilnih za baletno tehniko. Bolj kot tendenca ubežati gravitaciji, je za moderni ples značilno občasno podleganje gravitaciji. V ZDA je ta zvrst plesa zelo popularna in obstaja dolga vrsta teatrov in skupin, ki uprizarjajo predvsem predstave v slogu modernega plesa. Ta ni povsem uniformen in kodiran, obstajajo pa skupne tenence  v vseh variacijah modernega plesa – preferenca po tehnični podkovanosti, virtuoznosti, izraznosti. Tema je pogosto izražanje raznoraznih čustvenih stanj, prikaz odnosov,  včasih pa celo naracija. Moderni ples se je sicer razvil iz upora baletu v zgodnjem dvajsetem stoletju, a danes je postal že institucionalizirana zvrst oziroma praksa, kjer ni več tako pomembna gesta upora, ampak prej prepoznaven slog, plesna tehnika. 

Sodobni ples  je po drugi strani novejšega izvora, pojavil se je nekje cca. po letu sedemdeset in njegov glavni besednjak ne izvira več nujno iz baletnega. Vključuje globlji premislek o gibanju (tudi ne-gibanju), pri čemer se ne omejuje na posamezne plesne zvrsti. Tudi kostumske konvencije odpadajo, saj so plesalci pogosto vsakdanje oblečeni (zgodnji primer npr. Trio A Yvonne Rainer ). Virtuoznosti ne izključuje, a lahko vključuje tudi povsem vsakdanje gibanje. Kaj pričakovati od sodobnoplesne predstave, je zato vedno vprašanje odprtega tipa, ki zahteva odprtega gledaca. Če bo ta pričakoval moderni ples, se mu želja najbrž ne bo izpolnila.

Ne želim polemizirati s tem, katera od opcij je boljša in bolj pravilna, ker tako ne bi daleč prispeli, dejstvo pa je, da gre za dve različni stvari. Kar torej najprej potrebuje potencialni gledalec plesne produkcije, je vsaj minimalna informiranost o opcijah, da se potem lahko odloči glede na svoje preference in se tako morda tudi vzdrži sodbe.

Seveda je kinestetični učinek, ki ga nudi ogled virtuoznih plesalcev, enkratno doživetje, ki ga nič ne more zamenjati. Po drugi strani pa je ravno tako ogled dobre sodobnoplesne predstave lahko svojevrsten užitek. Pri čemer miselnega po mojem mnenju (vsaj od Freuda naprej) seveda ni več mogoče izključevati iz področja (estetskega) užitka.  

(Za Sigledal blog Pia Brezavšček)

Ni komentarjev:

Objavite komentar